10 najbolj grozljivih smrti v Svetem pismu in zakaj so tako strašne

  • Deliti To
Stephen Reese

    Sveto pismo je polno zgodb o zmagoslavju, odkup Od Kajnovega umora lastnega brata Abela do križanja Jezusa Kristusa je Sveto pismo polno pretresljivih zgodb o nasilju in smrt . Te smrti vas ne bodo le pretresle, temveč vam bodo ponudile tudi vpogled v moč greha, človeško stanje in končne posledice naših dejanj.

    V tem članku bomo raziskali 10 najbolj grozljivih smrti v Svetem pismu in se poglobili v krvave podrobnosti vsake smrti. Pripravite se, da se boste zgrozili, vzdihnili in se zgrozili, ko se bomo podali na temačno potovanje po straneh Svetega pisma in odkrili nekaj najbolj grozljivih smrti, kar jih je bilo kdajkoli zapisanih.

    1. Umor Abela

    Kajn in Abel, slika Tiziana iz 16. stoletja (okoli leta 1600). PD.

    Zgodba o Kajnu in Abelu je v Svetem pismu, knjigi Geneza, prvi zapisani primer bratomornega umora. Izvor nesoglasja je v izbiri bratov za daritev Bogu. Ko je Abel žrtvoval najbolj debele ovce, je to naletelo na Božje odobravanje. Kajn pa je ponudil del svojih pridelkov. Toda Bog ni sprejel Kajnove daritve, ker je obdržal nekaj daril zase.

    Kain je v jezi zvabil Abela na polje in ga nasilno ubil. Zvok Abelovih krikov je prešinil zrak, ko mu je brat s kamnom zdrobil glavo in za seboj pustil krvavo kašo. Zemlja pod njima je bila prepojena z Abelovo krvjo, Kajnove oči pa so se razširile od strahu in kesanja.

    Abelova smrt je človeštvu predstavila uničujočo resničnost umora, njegovo telo pa je bilo prepuščeno gnitju na polju.

    Ta srhljiva zgodba nas opozarja na uničujočo moč nenadzorovanega ljubosumja in besa ter ponuja grozljiv vpogled v temno plat človeške narave.

    2. Jezabelina smrt

    Umetnikova ilustracija smrti Jezabel. Oglejte si to tukaj.

    Jezabela, zloglasna izraelska kraljica, je doživela grozljiv konec pod roko Jehuja, poveljnika izraelske vojske. Njena smrt je bila že zdavnaj potrebna, saj je s svojim čaščenjem malikov in hudobijo zapeljala Izrael na kriva pota.

    Ko je Jehu prišel v Jezreel, se je Jezabela, ker je vedela, kakšna usoda jo čaka, okrasila z ličili in nakitom ter se postavila na okno, da bi ga zasmehovala. Toda Jehu se ni dal odvrniti. Naročil je svojim evnuhom, naj jo vrže skozi okno. Padla je na tla in se hudo poškodovala.

    Jezabela je bila še živa, zato so Jehuovi možje njeno telo teptali s konji, dokler ni bila mrtva. Ko je šel Jehu po njeno truplo, je ugotovil, da so psi večino telesa že požrli, tako da so ostali le lobanja, stopala in dlani njenih rok.

    Jezabelina smrt je bila nasilen in grozljiv konec za žensko, ki je povzročila toliko uničenja. Služila je kot opozorilo tistim, ki bi šli po njenih stopinjah, in opomin, da hudobije in malikovanja ne bomo tolerirali.

    3. Smrt Lotove žene

    Lotova žena (v sredini), spremenjena v solni steber med uničenjem Sodome (ok. 1493), avtor: Nürnberške kronike. PD.

    Uničenje Sodome in Gomore je grozljiva zgodba o božji kazni in človeškem grehu. Mesti sta bili znani po svoji hudobiji, zato je Bog poslal dva angela, da bi ju raziskala. Lot, Abrahamov nečak, je sprejel angela v svoj dom in jima ponudil gostoljubje. Toda hudobni ljudje v mestu so zahtevali, da jim Lot da angeli Lot je to zavrnil, angeli pa so ga opozorili na skorajšnje uničenje mesta.

    Ko so Lot, njegova žena in dve hčeri bežali iz mesta, so jim rekli, naj se ne ozirajo nazaj. Vendar Lotova žena ni ubogala in se je obrnila, da bi bila priča uničenju. Spremenila se je v steber sol , trajni simbol neposlušnosti in nevarnosti nostalgije.

    Uničenje Sodome in Gomore je bil silovit in katastrofalen dogodek, ki je na brezbožna mesta bruhal ogenj in žveplo. Služi kot opozorilo pred nevarnostmi greha in posledicami neposlušnosti. Usoda Lotove žene nam služi kot svarilo, ki nas opominja, kako pomembno je slediti Božjim zapovedim in ne podleči skušnjavi preteklosti.

    4. Potopitev egiptovske vojske

    Faraonova vojska, ki jo je zajelo Rdeče morje (okoli leta 1900), avtor: Frederick Arthur Bridgman. PD.

    Zgodba o utopitvi Egipčan Po osvoboditvi Izraelcev iz suženjstva v egiptu se je faraonovo srce strlo in je vodil svojo vojsko, ki jih je preganjala. Ko so Izraelci prečkali Rdeče morje, je Mojzes dvignil svojo palico, vode so se čudežno razkropile in Izraelci so lahko varno prečkali Rdeče morje.

    Ko jih je faraonova vojska zasledovala, se je morje približalo in jih pogoltnilo z vodno steno. Egipčanske vojake in njihove vozove so valovi premetavali in razbijali ter se trudili obdržati glave nad vodo. Vzdušje so napolnili kriki utopljenih mož in konj, ko je morje pogoltnilo nekoč mogočno vojsko.

    Morje, ki je bilo za Izraelce vir življenja, je postalo vodni grob za njihove sovražnike. Grozljiv pogled na napihnjena in mrtva telesa egiptovskih vojakov, ki so jih izkopali na obalo, je bil opomin na uničujočo moč narave ter na posledice trme in ponosa.

    5. Grozljiva smrt Nadaba in Abihuja

    Ilustracija greha Nadaba in Abihuja (ok. 1907), ki jo je izdelal PD.

    Nadab in Abihu sta bila sinova velikega duhovnika Arona in Mojzesova nečaka. Sama sta bila duhovnika in odgovorna za darovanje kadila Gospodu v tabernaklju. Vendar sta naredila usodno napako, ki ju je stala življenja.

    Nekega dne sta se Nadab in Abihu odločila, da bosta pred Gospodom žrtvovala tuj ogenj, kar jima ni bilo zapovedano. To dejanje neposlušnosti je razjezilo Boga, zato ju je zadel s strelo, ki je prišla iz tabernaklja. Pogled na njuni zogleneli trupli je bil grozljiv, zato so ostale duhovnike posvarili, naj ne vstopajo v Sveto svetišče, razen na dan spravnega obračuna.

    Ta dogodek je srhljiv opomin na strogost Božje sodbe in na pomen poslušnosti v odnosu z Bogom. Poudarja tudi pomen vloge duhovnikov v starodavnem Izraelu in nevarnost, da bi svoje dolžnosti jemali zlahka.

    6. Korahov upor

    Korahova kazen (detajl s freske Kazen upornikov) (ok. 1480-1482), Sandro Botticelli. PD.

    Korah je bil mož iz plemena Levi, ki se je uprl Mojzesu in Aronu ter izpodbijal njuno vodstvo in oblast. Skupaj z 250 drugimi uglednimi možmi se je Korah zbral, da bi se soočil z Mojzesom, ki ga je obtožil, da je premočan in da po krivici daje prednost svojim družina .

    Mojzes je skušal Koru in njegove privržence prepričati, vendar ga niso hoteli poslušati in so vztrajali pri svojem uporu. V odgovor je Bog poslal strašno kazen, tako da se je zemlja odprla in pogoltnila Koru, njegovo družino in vse njegove privržence. Ko se je zemlja razklala, so Kora in njegova družina padli v smrt in jih je pogoltnilo razpokano gobce zemlje.

    Spektakel je bil grozljiv in grozljiv, saj se je zemlja močno stresla, kriki obsojenih pa so odmevali po vsej deželi. Sveto pismo opisuje grozljiv prizor z besedami: "Zemlja je odprla svoja usta in jih pogoltnila z njihovimi hišami in vsemi ljudmi, ki so pripadali Koru, ter z vsem njihovim imetjem."

    Korajev upor je svarilo pred nevarnostjo izzivanja oblasti in sejanja razdora. Kruta kazen, ki je doletela Koraja in njegove privržence, je bila trezen opomin na strašno Božjo moč in posledice neposlušnosti.

    7. Smrt egiptovskih prvorojencev

    Egipčanski prvorojenec uničen (1728) Figures de la Bible. PD.

    V knjigi Izhod izvemo o uničujoči kugi, ki je doletela egiptovsko deželo in povzročila smrt vseh prvorojencev. Izraelci, ki jih je zasužnjil faraon, so dolga leta trpeli v krutih razmerah. Faraon je na Mojzesovo zahtevo, naj jih izpusti, odklonil in na svoje ljudstvo priklical vrsto strašnih kug.

    Zadnja in najbolj uničujoča od teh kug je bila smrt prvorojenih sinov. Neke usodne noči, angel smrti po vsej deželi, ko je ubil vsakega prvorojenca v Egiptu. Po ulicah so odmevali kriki žalovanja in joka, saj je ta uničujoča tragedija razdejala družine.

    Faraon, ki je bil uničen zaradi izgube lastnega sina, je končno popustil in dovolil Izraelcem, da odidejo. Toda škoda je bila že storjena: ulice so bile posute s trupli mrtvih, Egipčani pa so se morali spopasti s posledicami te nepredstavljive tragedije.

    8. Obglavljenje Janeza Krstnika

    Saloma z glavo Janeza Krstnika (ok. 1607), avtor

    Caravaggio. PD.

    Obglavljenje Janeza Krstnika je grozljiva zgodba o moči, izdajstvu in nasilju. Janez je bil prerok, ki je oznanjal prihod Mesije in potrebo po kesanju. Postal je trn v peti vladarju Galileje Herodu Antipu, ko je obsodil Herodovo poroko z bratovo ženo. To dejanje kljubovanja je na koncu pripeljalo do Janezovega tragičnega konca.

    Heroda je očarala lepota njegove posvojenke Salome, ki mu je zaplesala zapeljiv ples. Herod ji je v zameno ponudil vse, kar je želela, do polovice svojega kraljestva. Saloma je na pobudo svoje matere zahtevala glavo Janeza Krstnika na krožniku.

    Herod se je upiral, vendar je moral zaradi obljube pred svojimi gosti izpolniti njeno zahtevo. Janeza so prijeli, zaprli in obglavili, njegovo glavo pa na krožniku podarili Salomi, kot je zahtevala.

    Obglavljenje Janeza Krstnika je opomin na ceno, ki jo morajo nekateri plačati za svoja prepričanja, ter na nevarnosti, ki jih prinašata moč in želja. Janezova grozljiva smrt še vedno vzbuja pozornost in grozo ter nas opominja na krhko mejo med življenjem in smrtjo.

    9. Grozljiv konec kralja Heroda Agripe

    Na antičnem rimskem bronastem kovancu je upodobljen kralj Herod Agrippa. Oglejte si ga tukaj.

    Kralj Herod Agrippa je bil močan vladar Judeje, ki je bil znan po svoji neusmiljenosti in premetenosti. Po Svetem pismu je bil Herod odgovoren za smrt številnih ljudi, med drugim Jakoba, Zebedejevega sina, ter svoje žene in otrok.

    Herodova grozljiva smrt je zapisana v Apostolskih delih. Nekega dne je Heroda med govorom ljudem v Cezareji zadel Gospodov angel in nemudoma je zbolel. Imel je neznosne bolečine in začel trpeti zaradi hudih črevesnih težav.

    Kljub svojemu stanju Herod ni želel poiskati zdravniške pomoči in je še naprej vladal svojemu kraljestvu. Sčasoma se je njegovo stanje poslabšalo in umrl je počasi in mučno. Sveto pismo opisuje, da so Heroda živega jedli črvi, saj je njegovo meso gnilo od telesa.

    Herodov grozljivi konec je svarilo o posledicah pohlep , aroganco in krutost. To je opomin, da tudi najmočnejši vladarji niso imuni na Božjo jezo in da bodo na koncu vsi odgovarjali za svoja dejanja.

    10. Smrt kralja Ozije

    Kralj Ozija, ki je zbolel za gobavostjo (ok. 1635) by

    Rembrandt. PD.

    Ozija je bil mogočen kralj, ki je bil znan po svojih vojaških sposobnostih in inženirskih veščinah. Vendar sta ga njegov ponos in aroganca na koncu pripeljala do propada. Nekega dne se je odločil vstopiti v Gospodov tempelj in zažgati kadilo na oltarju, kar je bilo rezervirano le za duhovnike. Ko se je Ozija soočil z velikim duhovnikom, je postal besen, a ko je dvignil roko, da bi ga udaril, je bilki ga je Gospod prizadel s gobavostjo.

    Ozijevo življenje je hitro ušlo izpod nadzora, saj je bil prisiljen do konca svojih dni živeti v samoti. Njegovo nekoč veliko kraljestvo je propadlo okoli njega, njegova zapuščina pa je bila zaradi njegovih ponosnih dejanj za vedno omadeževana.

    Zaključek

    Sveto pismo je knjiga, polna zanimivih zgodb, nekatere med njimi pa so zaznamovane s šokantnimi in grozljivimi smrtmi. Od umorov Kajna in Abela do uničenja Sodome in Gomore ter obglavljenja Janeza Krstnika nas te zgodbe opominjajo na kruto resničnost sveta in posledice greha.

    Kljub grozljivi naravi teh smrti so te zgodbe opomin, da je življenje dragoceno in da si moramo prizadevati živeti tako, da bo častno in všeč Bogu.

    Stephen Reese je zgodovinar, specializiran za simbole in mitologijo. Napisal je več knjig na to temo, njegova dela pa so bila objavljena v revijah in revijah po vsem svetu. Stephen, rojen in odraščal v Londonu, je vedno imel rad zgodovino. Kot otrok je ure in ure prebiral starodavna besedila in raziskoval stare ruševine. To ga je pripeljalo do poklicne poti v zgodovinskem raziskovanju. Stephenova fascinacija nad simboli in mitologijo izhaja iz njegovega prepričanja, da so temelj človeške kulture. Verjame, da lahko z razumevanjem teh mitov in legend bolje razumemo sebe in svoj svet.